»Na Brezje smo priromali v času, ko namesto besed upanja in tolažbe donijo trobente smrti.«
»Danes kot višek naprednosti razglašajo tako imenovano prostovoljno končanje življenja. Čista neumnost. Pokojni profesor Anton Trstenjak je velikokrat poudaril, da je prvinska človekova drža skrb za življenje in da se nihče ne odloči za smrt prostovoljno.«
»Poleg tega je bil zaukazan molk. In če je kdo prekršil ta molk, je tudi sam stopil na pot pomorjenih. Veliko, zelo veliko otrok ni smelo izvedeti, kje so njihovi očetje, kje so njihovi strici, ali njihovi starejši bratje, ali sestre.«
»A tri tisoč kubičnih metrov skal, ki so prekrile pometane v brezno, je bilo premalo, da bi storilci mirno živeli in mirno spali. Ves mehanizem zastraševanja in prisilnega molka ni mogel opravičiti zločina. Zato je bilo treba vse tisoče in tisoče pomorjenih oblatiti še kot narodne izdajalce.«
»Danes ljudje kaj hitro podležejo skušnjavi, da bi se obrnili stran in rekli: 'Že veliko časa je minilo, treba je gledati naprej.' Za božjo voljo, pravi papež, nikar. Brez spomina ne moremo naprej, brez celovitega in čistega spomina ni rasti. Spodbujeni smo, naj ne bežimo pred resnico, kajti prej ali slej nas bo ujela.«
»Šele ko bomo za pomorjene našli primerno pokopno mesto, in skupaj z večino sem prepričan, da je to na ljubljanskih Žalah, toliko časa jih naš narod ne bo sprejel v svojo sredo. Takrat bomo dejansko stopili na pot sprave in prihodnosti, ko jih bomo kot narod sprejeli v svojo sredo. Bog daj, da bi bili to sposobni in pripravljeni storiti. Potem bodo to in vsa druga podobna mesta po Slovenji postali kraji spomina, molitve in odpuščanja.«
